Konvencija o otrokovih pravicah

Sprejela jo je Generalna skupscina Zdruzenih narodov z resolucijo st. 44/25 z dne 20. novembra 1989. Veljati je zacela 2. septembra 1990 v skladu z 49. členom.

Preambula

Drzave pogodbenice te Konvencije

• so v prepricanju, da pomeni po nacelih, izrazenih v Ustanovni listini Zdruzenih narodov, priznanje prirojenega dostojanstva in enakih neodtujljivih pravicah vseh clanov cloveske druzbe temelj svobode, pravicnosti in miru na svetu,
  
• upostevajoc, da so ljudstva Zdruzenih narodov v Ustanovni listini Zdruzenih narodov ponovno potrdila svojo vero v temeljne clovekove pravice in dostojanstvo in vrednost clovekove osebnosti in se odlocila, da bodo podpirala druzbeni napredek in ustvarjanje boljsih zivljenjskih pogojev v vecji svobodi,
  
• zavedajoc se, da so Zdruzeni narodi v Splosni deklaraciji clovekovih pravic in v Mednarodnih paktih o clovekovih pravicah razglasili, da so pravice in dolznosti, dolocene s temi akti, enake za vse, ne glede na raso, barvo koze, spol, jezik, veroizpoved, politicno ali drugo prepricanje, narodno ali socialno poreklo, premozenje, rojstvo ali kakrsenkoli drug polozaj,
  
• priklicujoc si v spomin, da so Zdruzeni narodi v Splosni deklaraciji clovekovih pravic razglasili, da je otrostvo upraviceno do posebne skrbi in pomoci,
  
• v prepricanju, da mora biti druzini kot temeljni druzbeni skupini in naravnemu okolju za razvoj in blaginjo vseh njenih clanov in se posebej otrok namenjeno potrebno varstvo in pomoc, da lahko v celoti prevzame svoje odgovornosti v druzbi,
  
• zavedajoc se, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odrascati v druzinskem okolju, v ozracju srece, ljubezni in razumevanja,
  
• menec, da mora biti otrok povsem pripravljen na samostojno zivljenje v druzbi in vzgojen v duhu idealov, razglasenih v Ustanovni listini Zdruzenih narodov, in se posebej v duhu miru, dostojanstva, strpnosti, svobode, enakosti in solidarnosti,
  
• upostevajoc, da je potreba po posebni skrbi za otroka navedena v Zenevski deklaraciji o otrokovih pravicah iz leta 1924 in v Deklaraciji o otrokovih pravicah, ki jo je Generalna skupscina sprejela 20. novembra 1959, ter priznana v Splosni deklaraciji clovekovih pravic, v Mednarodnem paktu o drzavljanskih in politicnih pravicah (se posebej v 23. in 24. členu), v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (se posebej v 10. členu) ter v statutih in ustreznih aktih specializiranih agencij in mednarodnih organizacij, ki skrbijo za blaginjo otrok,
  
• upostevajoc dolocbe Deklaracije o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupscina 20. novembra 1959, da "otrok zaradi telesne in dusevne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb, vstevsi ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom, kot tudi po njem",
  
• sklicujoc se na dolocbe Deklaracije o druzbenih in pravnih nacelih varstva in blaginje otrok s posebnim poudarkom na nacionalnem in mednarodnem rejnistvu in posvojitvi, na standardna minimalna pravila Zdruzenih narodov o kazenskem pravosodju za mladoletnike ("Pekinska pravila") in Deklaracijo o varstvu zensk in otrok v izrednih razmerah in oborozenih spopadih,
  
• zavedajoc se, da so v vseh drzavah sveta otroci, ki zivijo v izjemno tezkih razmerah, in da ti otroci potrebujejo posebno pozornost,
• upostevajoc pomen tradicije in kulturnih vrednot posameznih narodov za varstvo in skladen razvoj otroka,
  
• zavedajoc se pomembnosti mednarodnega sodelovanja za izboljsanje zivljenjskih pogojev otrok v vseh drzavah, se posebej v drzavah v razvoju,

sklenile naslednje:

I. del

1. člen
Za namene te Konvencije pomeni otrok vsako clovesko bitje, mlajse od osemnajst let, razen ce zakon, ki se uporablja za otroka, doloca, da se polnoletnost doseze ze prej.

2. člen
1. Drzave pogodbenice spostujejo in vsakemu otroku, ki sodi pod njihovo pravno pristojnost, jamcijo s to Konvencijo priznane pravice brez kakrsnegakoli razlikovanja, ne glede na raso, barvo koze, spol, jezik, veroizpoved, politicno ali drugo prepricanje, narodno, etnicno ali druzbeno poreklo, premozenje, invalidnost, rojstvo ali kakrsenkoli drug polozaj otroka, njegovih starsev ali zakonitega skrbnika.

2. Drzave pogodbenice bodo s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov zagotovile varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi polozaja, delovanja, izrazenih mnenj ali prepricanj njegovih starsev, zakonitih skrbnikov ali druzinskih clanov.

3. člen
1. Pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo drzavne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodisca, upravni organi ali zakonodajna telesa, morajo biti otrokove koristi glavno vodilo.

2. Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo otroku zagotovile taksno varstvo in skrb, kakrsno je potrebno za njegovo blaginjo, upostevaje pravice in dolznosti starsev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, in da bodo v ta namen sprejele vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe.

3. Drzave pogodbenice zagotovijo, da se bodo ustanove, sluzbe in zavodi, odgovorni za skrb ali varstvo otrok, prilagodili normam, ki so jih predpisale pristojne oblasti, se posebej na podrocju varnosti, zdravja ter stevila in usposobljenosti osebja, pa tudi zajamcile ustrezen nadzor.

4. člen
Drzave pogodbenice sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne in druge ukrepe za uresnicitev s to Konvencijo priznanih pravic. Glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic naj drzave pogodbenice take ukrepe sprejemajo v okviru vseh razpolozljivih sredstev in, kjer je potrebno, v okvirih mednarodnega sodelovanja.

5. člen
Drzave pogodbenice spostujejo odgovornosti, pravice in dolznosti starsev oziroma clanov sirse druzine ali skupnosti, kot predvidevajo krajevni obicaji, zakonitih skrbnikov ali drugih oseb, ki so zakonsko odgovorne za otroka, da na nacin, prilagojen otrokovim razvojnim zmoznostim, zagotovijo ustrezno usmerjanje in svetovanje otroku pri uveljavljanju njegovih s to Konvencijo priznanih pravic.

6. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do zivljenja.

2. Drzave pogodbenice bodo v najvecji mozni meri zagotovile otrokovo prezivetje in razvoj.

7. člen
1. Otrok mora biti takoj po rojstvu vpisan v rojstno maticno knjigo in ima od rojstva pravico do imena, pravico pridobiti drzavljanstvo in po moznosti pravico, da pozna svoje starse in da le-ti skrbijo zanj.

2. Drzave pogodbenice bodo zagotovile uresnicevanje teh pravic v skladu s svojo notranjo zakonodajo in obveznostmi, ki jim jih nalagajo ustrezni mednarodni akti s tega podrocja, se posebej tam, kjer bi bil otrok sicer brez drzavljanstva.

8. člen
1. Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo spostovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, vstevsi drzavljanstvo, ime in druzinska razmerja, v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmesavanja.

2. Ce je otrok nezakonito prikrajsan za nekatere ali za vse elemente svoje identitete, bodo drzave pogodbenice zagotovi le ustrezno pomoc in varstvo, da bo svojo identiteto cim prej znova vzpostavil.

9. člen
1. Drzave pogodbenice jamcijo, da otrok ne bo proti volji starsev locen od njih, razen ce v skladu z veljavnim zakonom in postopki pristojne oblasti v sodnem postopku odlocijo, da je taksna locitev nujna za otrokovo korist. Taksna odlocitev je lahko v dolocenem primeru, kot je zloraba ali zanemarjanje otroka s strani starsev ali ko starsa zivita loceno in je potrebno odlociti o otrokovem prebivaliscu, neizogibna.

2. V kateremkoli postopku v skladu s 1. tocko tega člena imajo vse prizadete stranke moznost sodelovati v postopku in izraziti svoj mnenja.

3. Drzave pogodbenice spostujejo pravico otroka, ki je locen od enega ali od obeh starsev, da redno vzdrzuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen ce je to v nasprotju z njegovimi koristmi.

4. Ce je taka locitev posledica kakrsnegakoli postopka, ki ga sprozi drzava pogodbenica, kot je pripor, zapor, izgon, pregon ali smrt (vstevsi smrt iz kakrsnegakoli vzroka medtem, ko je oseba pod nadzorom drzave) enega ali obeh starsev ali otroka, mora ta drzava pogodbenica na zahtevo nuditi starsem, otroku ali, ce je potrebno, drugemu clanu druzine ustrezne podatke o tem, kje se nahaja(jo) odsotni druzinski clan(i), razen ce posredovanje teh podatkov skoduje otrokovim koristim. Drzave pogodbenice nadalje jamcijo, da predlozitev take zahteve sama po sebi za prizadeto osebo (osebe) ne bo imela skodljivih posledic.

10. člen
1. V skladu z obveznostmi, ki jim jih narekuje 1. tocka 9. člena, morajo drzave pogodbenice zahteve otroka ali njegovih starsev za vstop v drzavo pogodbenico ali za odhod iz nje z namenom ponovne zdruzitve druzine obravnavati na pozitiven, human in ekspeditiven nacin. Drzave pogodbenice nadalje jamcijo, da predlozitev take zahteve za prosilce in za clane njihove druzine ne bo imela skodljivih posledic.

2. Otrok, katerega starsa prebivata v razlicnih drzavah, ima, razen v izjemnih okoliscinah, pravico vzdrzevati osebne stike in neposredno zvezo z obema roditeljema. V ta namen in v skladu z obveznostmi, ki jim jih narekuje 2. tocka 9. člena, drzave pogodbenice spostujejo pravico otroka in njegovih starsev, da zapustijo katerokoli drzavo, vstevsi svojo lastno, in da vstopijo v svojo drzavo. Za pravice do odhoda iz katerekoli drzave veljajo samo tiste omejitve, ki jih predpisuje zakon in ki so nujne za zavarovanje drzavne varnosti, javnega reda, javnega zdravja ali morale ali pravic in svoboscin drugih in ki so v skladu z drugimi pravicami, ki jih priznava ta Konvencija.

11. člen
1. Drzave pogodbenice bodo sprejele ukrepe za boj proti nezakonitemu premescanju in nevracanju otrok iz tujine.

2. V ta namen drzave pogodbenice podpirajo sklepanje dvostranskih in vecstranskih sporazumov ali pristop k ze obstojecim sporazumom.

12. člen
1. Drzave pogodbenice jamcijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izrazanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izrazenih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.

2. V ta namen ima otrok se posebej moznost zaslisanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na nacin, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.

13. člen
1. Otrok ima pravico do svobode izrazanja; ta pravica zajema svobodno iskanje, sprejemanje in sirjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniski obliki ali na katerikoli drug nacin po otrokovi izbiri.

2. Glede uveljavljanja te pravice so mozne nekatere omejitve, vendar le take, ki jih predpisuje zakon in ki so potrebne

a) zaradi spostovanja pravic in ugleda drugih; ali

b) zaradi zavarovanja drzavne varnosti ali javnega reda ali javnega zdravja ali morale.

14. člen
1. Drzave pogodbenice spostujejo otrokovo pravico do svobode misli, vesti in vero izpovedi.

2. Drzave pogodbenice spostujejo pravice in dolznosti starsev oziroma zakonitih skrbnikov, da otroka pri uveljavljanju te pravice usmerjajo na nacin, prilagojen njegovim razvojnim zmoznostim.

3. Glede svobodnega izrazanja veroizpovedi ali prepricanja so dopustne le tiste omejitve, ki jih doloca zakon in ki so nujne za zavarovanje drzavne varnosti, javnega reda, zdravja ali morale ali pa temeljnih pravic in svoboscin drugih.

15. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo otrokovi pravici do svobodnega zdruzevanja in do svobode mirnega zbiranja.

2. Pri uveljavljanju teh pravic ni omejitev, razen tistih, ki jih doloca zakon in ki so v demokraticni druzbi nujne za zavarovanje drzavne ali javne varnosti, javnega reda, javnega zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboscin drugih.

16. člen
1. Noben otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmesavanju v njegovo zasebno zivljenje, druzino, dom ali dopisovanje, niti nezakonitim napadom za njegovo cast in ugled.

2. Otrok ima pravico do zakonitega varstva proti taksnemu vmesavanju ali napadom.

17. člen
Drzave pogodbenice priznavajo pomembno vlogo mnozicnih obcil in otroku zagotavljajo dostop do informacij in gradiv iz najrazlicnejsih domacih in mednarodnih virov, zlasti tistih, katerih cilj je krepitev otrokove druzbene, duhovne in nravstvene blaginje ter telesnega in dusevnega zdravja. V ta namen drzave pogodbenice:

a) spodbujajo javna obcila k sirjenju za otroka druzbeno in kulturno koristnih informacij in gradiv v skladu z duhom 29. člena;

b) spodbujajo mednarodno sodelovanje pri ustvarjanju, izmenjavi in sirjenju taksnih informacij in gradiv iz najrazlicnejsih domacih in mednarodnih kulturnih virov;

c) spodbujajo ustvarjanje in razsirjanje otroskih knjig;

d) spodbujajo javna obcila, da posvecajo posebno pozornost jezikovnim potrebam otroka, ki je pripadnik manjsinske skupine ali staroselec (indigenous);

e) spodbujajo razvoj ustreznih smernic za zavarovanje otroka pred informacijami in gradivi, ki skodujejo njegovi blaginji, upostevaje dolocbe 13. in 18. člena.

18. člen
1. Drzave pogodbenice bodo z vsemi svojimi mocmi zagotovile priznanje nacela, da sta oba starsa enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Starsi ali, odvisno od primera, zakoniti skrbniki imajo glavno odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj. Otrokove koristi so njihova poglavitna skrb.

2. Da bi zajamcile in podpirale s to Konvencijo dolocene pravice, drzave pogodbenice starsem ali zakonitim skrbnikom nudijo ustrezno pomoc pri izvrsevanju njihovih odgovornosti pri otrokovi vzgoji in zagotavljajo razvoj ustanov, zavodov in sluzb za varstvo otrok.

3. Drzave pogodbenice otrokom zaposlenih starsev z vsemi ustreznimi ukrepi jamcijo pravico do uzivanja storitev sluzb in ustanov za varstvo otrok.

19. člen
1. Drzave pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, druzbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali dusevnega nasilja, poskodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpi ncenja ali izkoriscanja, vstevsi spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbnistvom starsev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj.

2. Taksni zascitni ukrepi naj, ce je to primerno, vkljucujejo ucinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku in tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo potrebno podporo, kakor tudi druge oblike zascite ter ugotavljanje, obvescanje, prijavljanje, preiskovanje, obravnavanje in spremljanje prej nastetih primerov trpincenja otrok in, ce je potrebno, poseg sodisca.

20. člen
1. Otrok, ki je zacasno ali za stalno prikrajsan za svoje druzinsko okolje ali katerega koristi ne dopuscajo, da bi se naprej ostal v tem okolju, ima pravico do posebnega varstva in pomoci, ki mu jo zagotovi drzava.

2. Drzave pogodbenice morajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo takernu otroku zagotoviti nadomestno skrb.

3. Taksna skrb lahko med drugim zajema rejnistvo, kafalo po islamskem pravu, posvojitev ali, ce je potrebno, nastanitev v primernih ustanovah, namenjenih skrbi za otroka. Pri preucevanju resitev naj bo posebna pozornost posvecena zazeleni nepretrganosti otrokove vzgoje in njegovemu etnicnemu, verskemu, kulturnemu in jezikovnemu poreklu.

21. člen
Drzave pogodbenice, ki priznavajo in/ali dovoljujejo sistem posvojitve, jamcijo, da bodo otrokove koristi poglavitno vodilo, in bodo zato:

a) zagotovile, da lahko otrokovo posvojitev odobri samo pristojni organ, ki v skladu z veljavnim zakonom in postopki ter na podlagi vseh pomembnih in zanesljivih informacij ugotovi, da je posvojitev dopustna glede na otrokov polozaj v zvezi s starsi, sorodniki in zakonitimi skrbniki in da so, ce se je tako zahtevalo, prizadete osebe na podlagi svetovanja, ce je bilo le-to potrebno, dale svoje odgovorno soglasje k posvojitvi;

b) priznale, da je mednarodna posvojitev lahko alternativen nacin skrbi za otroka, ce zanj ni moc najti rejniske ali adoptivne druzine ali na ustrezen nacin poskrbeti zanj v njegovi maticni drzavi;

c) jamcile, da bo otrok pri mednarodni posvojitvi delezen enakega varstva in norm, kakrsne veljajo pri nacionalni posvojitvi,

d) z vsemi ustreznimi ukrepi zagotovile, da pri mednarodni posvojitvi otroka nastanitev ne bo imela za posledico neupravicenega bogatenja tistih, ki so vanjo vkljuceni;

e) podpirale, kjer je to primerno, cilje tega člena s sklepanjem dvostranskih in vecstranskih sporazumov in dogovorov ter s v tem okviru prizadevale zajamciti, da otrokovo nastanitev v drugi drzavi izvedejo pristojni organi ali telesa.

22. člen
1. Drzave pogodbenice bodo otroku, ki bodisi sam bodisi v spremstvu starsev ali katerekoli druge osebe prosi za status begunca ali v skladu z veljavno mednarodno ali notranjo zakonodajo in postopki velja za begunca, z ustreznimi ukrepi zagotovile ustrezno varstvo in humanitarno pomoc pri uzivanju veljavnih pravic, dolocenih s to Konvencijo in z drugimi mednarodnimi humanitarnimi akti ter akti o clovekovih pravicah, katerih stranke so omenjene drzave.

2. V ta namen bodo drzave pogodbenice, ce se jim zdi primerno, sodelovale pri vseh naporih Zdruzenih narodov in drugih pristojnih medvladnih ali nevladnih organizacij, ki z Zdruzenimi narodi sodelujejo pri varstvu in pomoci takemu otroku in pri iskanju starsev ali drugih druzinskih clanov kateregakoli otroka begunca, da bi zbrali informacije, potrebne za ponovno zdruzitev z njegovo druzino. Ce starsev ali drugih druzinskih clanov ni moc najti, mora biti otrok delezen enakega varstva kot vsak drug otrok, ki je iz kakrsnegakoli vzroka za stalno ali zacasno prikrajsan za svoje druzinsko okolje, tako kot doloca ta Konvencija.

23. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo, da mora dusevno ali telesno prizadet otrok uzivati polno in dostojno zivljenje v razmerah, ki jamcijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajsujejo njegovo dejavno udelezbo v druzbi.

2. Drzave pogodbenice prizadetemu otroku priznavajo pravico do posebne skrbi in v skladu z razpolozljivimi sredstvi spodbujajo in zagotavljajo, da so otrok, ki je do tega upravicen, in tisti, ki so odgovorni za skrb zanj, delezni pomoci, za katero so zaprosili in ki ustreza otrokovemu stanju ter zmoznostim starsev ali drugih, ki skrbijo zanj.

3. Upostevaje posebne potrebe prizadetega otroka in financne zmoznosti starsev ali drugih, ki skrbijo zanj, naj bo pomoc v skladu z 2. tocko tega člena, kadarkoli je to mogoce, brezplacna in naj prizadetemu otroku zagotavlja, da ima ucinkovit dostop in da je delezen izobrazevanja, usposabljanja, storitev zdravstvenega varstva, rehabilitacije, priprave na zaposlitev in moznosti za razvedrilo na nacin, ki pospesuje kar najvecjo mozno vkljucitev v druzbo in otrokov osebnostni, vstevsi kulturni in duhovni, razvoj.

4. Drzave pogodbenice bodo v duhu mednarodnega sodelovanja podpirale izmenjavo ustreznih informacij s podrocja preventivnega zdravstvenega varstva in medicinskega, psiholoskega in funkcionalnega zdravljenja prizadetih otrok, vstevsi sirjenje in dostop do informacij o rehabilitacijskih metodah, izobrazevanju in poklicnih storitvah, z namenom pomagati drzavam pogodbenicam izboljsati njihove sposobnosti in vescine in obogatiti njihove izkusnje s teh podrocij. V tem pogledu bo posebna pozornost posvecena potrebam drzav v razvoju.

24. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do najvisje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo. Drzave pogodbenice si bodo prizadevale zagotoviti, da ne bo noben otrok prikrajsan za pravico do takega zdravstvenega varstva.

2. Drzave pogodbenice si bodo prizadevale za popolno uresnicitev te pravice in bodo se posebej sprejele ustrezne ukrepe:

a) za zmanjsanje smrtnosti novorojenckov in otrok;

b) za zagotovitev potrebne zdravniske pomoci in zdravstvenega varstva vsem otrokom, s poudarkom na razvoju osnovnega zdravstvenega varstva;

c) za boj proti boleznim in podhranjenosti, tudi v okviru osnovnega zdravstvenega varstva, med drugim z uporabo razpolozljive tehnologije in zagotovitvijo dovolj hranljivih zivil in ciste pitne vode, upostevaje nevarnosti in tveganja onesnazenega okolja;

d) za zagotavljanje ustreznega zdravstvenega varstva matere pred porodom in po njem;

e) za zagotavljanje, da so vsi druzbeni sloji, se posebej starsi in otroci, obvesceni, da imajo dostop do izobrazevanja in podporo pri uporabi osnovnega znanja o otrokovem zdravju in prehrani, o prednostih dojenja, higieni in asanaciji okolja ter preprecevanju nesrec;

f) za razvoj preventivnega zdravstvenega varstva, svetovanja za starse ter izobrazevanja in storitev v zvezi z nacrtovanjem druzine.

3. Drzave pogodbenice bodo z vsemi ucinkovitimi in ustreznimi ukrepi odpravljale tradicionalne navade, ki skodujejo zdravju otrok.

4. Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo podpirale in pospesevale mednarodno sodelovanje, da bi polagoma dosegle popolno uresnicitev s tem členom priznane pravice. V tem pogledu bo posebna pozornost posvecena potrebam drzav v razvoju.

25. člen
Drzave pogodbenice otroku, ki so ga zaradi skrbi, varstva ali oskrbe njegovega telesnega ali dusevnega zdravja vzeli v oskrbo pristojni organi, priznavajo pravico do obcasne preverbe postopka, ki mu je bil zagotovljen, in vseh drugih okoliscin v zvezi z njegovo oskrbo.

26. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo vsakemu otroku pravico do socialnega varstva, vstevsi socialno zavarovanje, in bodo v skladu s svojo notranjo zakonodajo sprejele potrebne ukrepe za dosego popolne uresnicitve te pravice.

2. Ugodnosti naj se, kjer je primerno, odobrijo, upostevaje sredstva in zmoznosti otroka in oseb, ki so odgovorne za njegovo prezivljanje, kakor tudi katerekoli druge okoliscine v zvezi z zahtevo po ugodnostih, ki jo je predlozil otrok ali kdo drug v njegovem imenu.

27. člen
1. Drzave pogodbenice vsakemu otroku priznavajo pravico do zivljenjske ravni, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu in druzbenemu razvoju.

2. (Eden ali oba) starsa ali drugi, ki so odgovorni za otroka, imajo glavno odgovornost za to, da v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmoznostmi zagotovijo zivljenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.

3. Drzave pogodbenice bodo v skladu z nacionalnimi pogoji in svojimi zmoznostmi sprejele ustrezne ukrepe, s katerimi bodo starsem ali drugim, ki so odgovorni za otroka, pomagale uveljaviti to pravico, in bodo, ce je potrebno, zagotovile gmotno pomoc in programe pomoci, se posebej glede prehrane, obleke in stanovanja.

4. Drzave pogodbenice bodo sprejele vse ustrezne ukrepe, s katerimi bodo od starsev ali oseb, ki so financno odgovorne za otroka, zagotovile prezivnino za otroka tako v drzavi pogodbenici kakor tudi v tujini. Ce oseba, ki je financno odgovorna za otroka, prebiva v drugi drzavi kot otrok, drzave pogodbenice posebej podpirajo pristop k mednarodnim sporazumom ali sklepanje takih sporazumov ter drugih ustreznih dogovorov.

28. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do izobrazevanja in z namenom, da bi bila ta pravica polagoma dosezena na podlagi enakih moznosti, se posebej:

a) zagotavljajo obvezno in vsem brezplacno dostopno osnovno solanje;

b) spodbujajo razvoj razlicnih oblik srednjega solanja, vstevsi splosno in poklicno solanje, skrbijo, da je dosegljivo in dostopno vsakemu otroku, ter sprejemajo ustrezne ukrepe, kot je uvedba brezplacnega solanja in po potrebi denarna pomoc;

c) z vsemi razpolozljivimi sredstvi zagotavljajo, da je visoko solanje na podlagi osebne sposobnosti vsem enako dostopno;

d) skrbijo, da so obvestila in nasveti o solanju in poklicu dosegljivi in dostopni vsem otrokom;

e) sprejemajo ukrepe za spodbujanje rednega obiskovanja pouka in zmanjsevanja osipa v solah.

2. Drzave pogodbenice bodo z ustreznimi ukrepi zagotovile, da se bo v solah disciplina uveljavljala na nacin, ki je v skladu z otrokovim cloveskim dostojanstvom in s to Konvencijo.

3. Drzave pogodbenice bodo pospesevale in spodbujale mednarodno sodelovanje v zadevah v zvezi z izobrazevanjem, se posebej z namenom, da bi pripomogle k izkoreninjanju neznanja in nepismenosti po vsem svetu in olajsale dostop do znanstvenih in tehnicnih spoznanj in sodobnih ucnih metod. V tem pogledu se posebna pozornost posveca potrebam drzav v razvoju.

29. člen
1. Drzave pogodbenice so si edine, da mora biti izobrazevanje otrok usmerjeno:

a) k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti;

b) h krepitvi spostovanja clovekovih pravic in temeljnih svoboscin ter nacel, dolocenih z Ustanovno listino Zdruzenih narodov;

c) h krepitvi spostovanja do otrokovih starsev, njegove kulturne identitete, jezika in vrednot, nacionalnih vrednot drzave, v kateri otrok prebiva, drzava, iz katere morda izhaja, in do civilizacij, razlicnih od njegove;

d) k pripravi otroka na odgovorno zivljenje v svobodni druzbi, v duhu razumevanja, miru, strpnosti, enakosti med spoloma in prijateljstva med vsemi narodi, etnicnimi, narodnimi in verskimi skupinami in osebami staroselskega porekla;

e) h krepitvi spostovanja do naravnega okolja.

2. Nobene dolocbe tega ali 28. člena ni dovoljeno razlagati tako, kot da bi posameznikom ali organom kratila pravico ustanavljanja in upravljanja izobrazevalnih ustanov; pogoj je le, da so spostovana nacela iz 1. tocke tega člena in da je izobrazba, ki jo dajejo take ustanove, v skladu z minimalnimi normami, ki jih lahko predpise drzava.

30. člen
V tistih drzavah, v katerih zivijo etnicne, verske ali jezikovne manjsine ali osebe staroselskega porekla, otroku, ki pripada taki manjsini ali ki je staroselec, ne sme biti vzeta pravica, da skupaj z drugimi clani svoje skupine uziva svojo lastno kulturo, izpoveduje in izraza svojo lastno vero in da uporablja svoj lastni jezik.

31. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do pocitka in prostega casa, do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti, in do prostega udelezevanja kulturnega zivljenja in umetnosti.

2. Drzave pogodbenice spostujejo in podpirajo otrokovo pravico polno se udelezevati kulturnega in umetniskega zivljenja in spodbujajo zagotavljanje ustreznih in enakih moznosti kulturnega, umetniskega, razvedrilnega in prostocasnega udejstvovanja.

32. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do zascite pred ekonomskim izkoriscanjem in pred opravljanjem kateregakoli dela, ki je lahko nevarno ali ki moti otrokovo solanje ali skodi njegovemu zdravju ali telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu ali druzbenemu razvoju.

2. Drzave pogodbenice bodo z zakonodajnimi, upravnimi, druzbenimi in vzgojnimi ukrepi zagotovile uresnicevanje tega člena. V ta namen in v skladu z ustreznimi dolocbami drugih mednarodnih aktov bodo drzave pogodbenice se posebej:

a) dolocile najnizjo starostno mejo, pri kateri je dovoljeno zaposlovanje;

b) dolocile ustrezne predpise o stevilu delovnih ur in o pogojih zaposlovanja;

c) dolocile ustrezne kazni in druge sankcije, s katerimi bodo zagotovile ucinkovito uveljavljanje tega člena.

33. člen
Drzave pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi ukrepi, vstevsi zakonodajne, upravne, druzbene in vzgojne ukrepe, zascitile otroke pred nezakonito uporabo mamil in psihotropnih snovi, kot so dolocene v ustreznih mednarodnih pogodbah, in preprecile uporabo otrok pri nezakoniti proizvodnji in trgovini s taksnimi snovmi.

34. člen
Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo otroka zavarovale pred vsemi oblikami spolnega izkoriscanja in spolnih zlorab. V ta namen bodo drzave pogodbenice se posebej sprejele vse ustrezne drzavne, bilateralne in multilateralne ukrepe, s katerimi bodo preprecile:

a) napeljevanje ali siljenje otroka h kakrsnikoli nezakoniti spolni dejavnosti;

b) izkoriscanje otrok v prostituciji ali drugih nezakonitih spolnih dejavnostih;

c) izkoriscanje otrok v pornografskih predstavah in gradivih.

35. člen
Drzave pogodbenice bodo z ustreznimi drzavnimi, bilateralnimi in multilateralnimi ukrepi preprecile ugrabitve, prodajo ali trgovanje z otroki v kakrsnekoli namene ali v kakrsnikoli obliki.

36. člen
Drzave pogodbenice bodo otroka varovale pred vsemi oblikami izkoriscanja, ki mu v kakrsnemkoli pogledu skoduje.

37. člen
Drzave pogodbenice bodo zagotovi le, da:

a) noben otrok ne bo izpostavljen mucenju ali drugemu okrutnemu, necloveskemu ali ponizujocemu ravnanju ali kaznovanju. Tako smrtna kazen kot dosmrtni zapor brez moznosti pomilostitve naj se ne izrekata za kazniva dejanja, ki so jih storile osebe, ki se niso dopolnile osemnajst let;

b) nobenemu otroku ne bo nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost. Otrok sme biti prijet, priprt ali zaprt v skladu z zakoni in le v skrajnem primeru ter za najkrajsi potrebni cas;

c) se bo z vsakim otrokom, ki mu je bila odvzeta prostost ravnalo clovesko in s spostovanjem dostojanstva, ki je nelocljivo od clovekove osebnosti ter na nacin, ki uposteva potrebe oseb njegove starosti. Se posebej mora biti vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, locen od odraslih, razen, ce smatra, da je to v nasprotju z njegovimi interesi, in imeti, razen v izjemnih okoliscinah, pravico preko dopisovanja ali obiskov vzdrzevati stike s svojo druzino,

d) bo imel vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, takojsen dostop do pravne in druge ustrezne pomoci ter pravico pred sodiscem ali drugim pristojnim, neodvisnim in nepristranskim organom izpodbijati zakonitost odvzema njegove prostosti ter pravico do takojsnje odlocitve o kateremkoli taksnem ukrepu.

38. člen
1. Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo spostovale in zagotavljale spostovanje na otroka se nanasajocih nacel mednarodnega humanitarnega prava, ki je zanje veljavno v oborozenih spopadih.

2. Drzave pogodbenice bodo z vsemi moznimi ukrepi zagotovile, da osebe, ki se niso dopolnile petnajst let, ne bodo neposredno sodelovale v sovraznostih .

3. Drzave pogodbenice ne bodo v svoje oborozene sile rekrutirale nobene osebe, ki se ni dopolnila petnajst let. Pri rekrutiranju tistih, ki so ze dopolnili petnajst let, vendar se niso stari osemnajst let, si bodo drzave pogodbenice prizadevale dati prednost tistim, ki so starejsi.

4. V skladu s svojimi iz mednarodnega humanitarnega prava izhajajocimi obveznostmi, da med oborozenimi spopadi varujejo civilno prebivalstvo, bodo drzave pogodbenice z vsemi moznimi ukrepi zagotovile varstvo in skrb za otroke, ki jih je prizadel oborozeni spopad.

39. člen
Drzave pogodbenice bodo s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov pospesile telesno in dusevno okrevanje otroka, ki je bil zrtev kakrsnekoli oblike zanemarjanja, izkoriscanja ali zlorabe, mucenja ali kakrsnekoli druge oblike okrutnega, necloveskega ali ponizujocega ravnanja ali kaznovanja ali oborozenih spopadov, in njegovo ponovno vkljucitev v druzbo. Taksno okrevanje in ponovno vkljucevanje v druzbo mora potekati v okolju, ki krepi otrokovo zdravje, samospostovanje in dostojanstvo.

40. člen
1. Drzave pogodbenice priznavajo pravico vsakega otroka, ki je osumljen, obtozen ali spoznan za krivega krsenja kazenskega zakona, da z njim ravnajo na nacin, ki je v skladu z razvijanjem otrokovega obcutka za dostojanstvo in vrednost, ki krepi otrokovo spostovanje clovekovih pravic in temeljnih svoboscin drugih in ki uposteva njegovo starost ter zazeleno spodbujanje njegove ponovne vkljucitve v druzbo in prevzemanje dejavne vloge v njej.

2. V ta namen in upostevaje ustrezne dolocbe mednarodnih aktov, bodo drzave pogodbenice se posebej zagotovile da:

a) noben otrok ne bo osumljen, obtozen ali spoznan za krivega krsenja kazenskega zakona zaradi dejanj ali opustitve, ki v casu storitve po notranji ali mednarodni zakonodaji niso pomenile kaznivega dejanja;

b) je vsakemu otroku, ki je osumljen ali obtozen krsenja kazenskega zakona, zajamceno vsaj naslednje:

(I) da velja za nedolznega, dokler ni njegova krivda dokazana v skladu z zakonom;

(II) da je takoj in neposredno in, ce je potrebno, prek starsev ali zakonitih skrbnikov seznanjen z obtozbami proti njemu ter da ima pri pripravi in predstavitvi svoje obrambe pravno in drugo ustrezno pomoc;

(III) da o njegovem primeru nemudoma odloca pristojni neodvisni in nepristranski organ ali sodno telo v postenem postopku v skladu z zakonom, ob prisotnosti pravne ali druge ustrezne pomoci in starsev ali zakoniti h skrbnikov, razen ce se smatra, da to ni v otrokovem interesu, posebej upostevaje njegovo starost ali polozaj-,

(IV) da ni prisiljen pricati ali priznati krivde; da zaslisi ali zahteva zaslisanje obremenilnih pric in da doseze udelezbo in zaslisanje pric v svojo korist ob enakih pogojih,

(V) da ce se presodi, da je prekrsil kazensko pravo, to odlocitev in katerekoli iz nje izhajajoce ukrepe preizkusi visji pristojni, neodvisni in nepristranski organ ali sodno telo v skladu z zakonom;

(VI) da ima otrok brezplacno pomoc tolmaca, ce ne razume ali govori jezika, ki se uporablja pred sodiscem,

(VII) da je v vseh fazah postopka zajamceno popolno spostovanje njegove zasebnosti.

3. Drzave pogodbenice si morajo prizadevati pospesevati sprejemanje zakonov in postopkov ter ustanavljanje organov in ustanov, posebej namenjenih otrokom, ki so osumljeni, obtozeni ali spoznani za krive krsenja kazenskega prava, se posebej pa pospesevati:

a) dolocanje najnizje starosti, do katere se domneva, da otroci niso sposobni krsiti kazenskega prava;

b) kadarkoli je primerno ali zazeleno, ukrepe za obravnavanje takih otrok brez zatekanja k sodnim postopkom, ob pogoju, da je zajamceno popolno spostovanje clovekovih pravic in zakonske zascite.

4. Na voljo naj bodo razlicne moznosti, kot so skrb, svetovanje, nadzor, pravno svetovanje, pogojen odpust kazni, rejnistvo, izobrazevanje in programi poklicnega usposabljanja ter druge alternative institucionalnih skrbi, ki zagotavljajo, da se otroke obravnava na nacin, primeren njihovi blaginji in v skladu tako z njihovimi razmerami kakor tudi s prestopkom.

41. člen
Nic iz te Konvencije ne bo vplivalo na katerokoli dolocbo, ki je ugodnejsa za uresnicitev otrokovih pravic in ki je lahko vsebovana v:

a) zakonodaji drzave pogodbenice; ali

b) mednarodnem pravu, veljavnem za to drzavo.

II. del

42. člen
Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo z naceli in dolocbami te Konvencije z ustreznimi in ucinkovitimi sredstvi najsirse seznanile tako odrasle kot otroke.

43. člen
1. Z namenom preverjanja napredka, ki so ga drzave pogodbenice dosegle pri uresnicevanju s to Konvencijo prevzetih obveznosti, se ustanavlja Odbor za otrokove pravice, ki bo izvrseval spodaj navedene naloge.

2. Odbor sestavlja deset strokovnjakov visokega moralnega ugleda in priznanih sposobnosti na podrocju, na katero se nanasa ta Konvencija. Clane Odbora izberejo drzave pogodbenice izmed svojih drzavljanov, pri cemer se uposteva pravicna zemljepisna porazdelitev, kakor tudi glavni pravni sistemi; svojo funkcijo opravljajo v osebnem svojstvu.

3. Clani Odbora se volijo s tajnim glasovanjem s seznama oseb, ki jih predlagajo drzave pogodbenice. Vsaka drzava pogodbenica sme predlagati enega izmed svojih drzavljanov.

4. Prve volitve v Odbor morajo biti najkasneje sest mesecev po dnevu, ko zacne veljati ta Konvencija, in nato vsako drugo leto. Najmanj stiri mesece pred dnevom vsakih volitev generalni sekretar Zdruzenih narodov drzave pogodbenice pisno pozove, naj mu v dveh mesecih sporocijo imena svojih kandidatov. Generalni sekretar nato sestavi abecedni seznam vseh tako predlaganih, pri cemer navede, katere drzave pogodbenice so jih predlagale, in ga predlozi drzavam pogodbenicam te Konvencije.

5. Volitve potekajo na sestanku drzav pogodbenic, ki ga generalni sekretar sklice v sedezu Zdruzenih narodov. Na teh sestankih, na katerih tvorita kvorum dve tretjini drzav pogodbenic, so za clane Odbora izvoljeni tisti kandidati, ki dobijo najvec glasov in absolutno vecino predstavnikov navzocih drzav pogodbenic, ki glasujejo.

6. Clane Odbora volijo za stiri leta. Ce so vnovic predlagani, so lahko znova izvoljeni. Petim od clanov, ki so bili izvoljeni na prvih volitvah, mandat potece po dveh letih. Imena teh petih clanov predsedujoci sestanka doloci z zrebom neposredno po opravljenih prvih volitvah.

7. Ce kak clan Odbora umre ali odstopi ali izjavi, da iz kakrsnegakoli drugega razloga ne more vec opravljati svojih dolznosti v Odboru, drzava pogodbenica, ki je tega clana predlagala, izmed svojih drzavljanov izbere drugega strokovnjaka, ki to funkcijo opravlja do konca mandata, ce to Odbor odobri.

8. Odbor si predpise svoj poslovnik.

9. Odbor voli svoje funkcionarje na dve leti.

10. Redni sestanki Odbora potekajo v sedezu Zdruzenih narodov ali na kateremkoli drugem primernem kraju, ki ga doloci Odbor. Odbor se praviloma sestaja enkrat letno. Dolzino sestankov Odbora dolocijo in, ce je potrebno, ponovno pretehtajo na sestanku drzav pogodbenic te Konvencije, vendar po odobritvi Generalne skupscine.

11. Generalni sekretar Zdruzenlh narodov Odboru zagotovi osebje in pogoje, potrebne za ucinkovito izvrsevanje nalog, ki mu jih doloca ta Konvencija.

12.Clani Odbora, ustanovljenega v skladu s to Konvencijo, z odobritvijo Generalne skupscine prejemajo nadomestila iz sredstev Zdruzenih narodov ob pogojih, ki jih lahko doloci Generalna skupscina:

44. člen
1. Drzave pogodbenice se zavezujejo, da bodo preko generalnega sekretarja Zdruzenih narodov Odboru porocale o ukrepih, ki so jih sprejele za uveljavitev tu priznanih pravic, in o napredku, ki so ga dosegle pri uzivanju teh pravic:

a) v dveh letih, odkar je za posamezno drzavo zacela veljati ta Konvencija;

b) nato pa vsakih pet let.

2. Porocila v skladu s tem členom navajajo morebitne dejavnike in tezave, ki ovirajo izpolnjevanje obveznosti, ki jih narekuje ta Konvencija. Porocila morajo vsebovati tudi zadostne informacije, ki Odboru omogocijo vsestranski vpogled v uresnicevanje te Konvencije v posamezni drzavi.

3. Drzavi pogodbenici, ki je Odboru dostavila izcrpno prvotno porocilo, v nadaljnjih porocilih v skladu s tocko 1.b tega člena ni treba ponavljati osnovnih informacij, ki jih je ze predlozila.

4. Odbor lahko od drzave podpisnice zahteva dodatne informacije o uresnicevanju te Konvencije.

5. Odbor preko Ekonomskega in socialnega sveta Generalni skupscini vsaki dve leti predlozi porocilo o svojem delu.

6. Drzave pogodbenice bodo poskrbele, da bodo njihova porocila siroko dostopna javnosti v njihovih lastnih drzavah

45. člen
Da bi pospesili ucinkovito uresnicevanje Konvencije in spodbudili mednarodno sodelovanje na podrocju, ki ga ta Konvencija obravnava:

a) imajo specializirane agencije, Sklad Zdruzenih narodov za pomoc otrokom in drugi organi Zdruzenih narodov pravico biti zastopani pri obravnavanju uresnicevanja tistih dolocb te Konvencije, ki sodijo v okvir njihovih pristojnosti. Ce se mu zdi primerno, lahko Odbor prosi specializirane agencije, Sklad Zdruzenih narodov za pomoc otrokom in druge pristojne organe za strokovni nasvet glede uresnicevanja Konvencije na podrocjih, ki sodijo v okvir njihovih pooblastil. Odbor lahko specializirane agencije, Sklad Zdruzenih narodov za pomoc otrokom in druge organe Zdruzenih narodov prosi, da mu predlozijo porocila o uresnicevanju te Konvencije na podrocjih, ki sodijo v okvir njihovih dejavnosti;

b) lahko Odbor, ce se mu zdi primerno, specializiranim agencijam, Skladu Zdruzenih narodov za pomoc otrokom in drugim pristojnim organom posreduje katerokoli porocilo drzave pogodbenice, ki vsebuje zahtevo ali kaze potrebo po strokovnem nasvetu ali pomoci, skupaj s svojimi morebitnimi opazanji in predlogi o teh zahtevah in potrebah;

c) Odbor lahko Generalni skupscini priporoci, da od generalnega sekretarja zahteva, naj v njegovem imenu izdela studije o konkretnih vprasanjih v zvezi z otrokovimi pravicami;

d) Odbor lahko na podlagi informacij, ki jih je prejel v skladu s 44. in 45. členom te Konvencije, oblikuje te predloge in splosna priporocila. Take predloge in splosna priporocila posreduje vsaki prizadeti drzavi pogodbenici in o njih poroca Generalni skupscini skupaj z morebitnimi komentarji drzav pogodbenic.

III. del

46. člen
Ta Konvencija je odprta za podpis vsem drzavam.

47. člen
Ta Konvencija mora biti ratificirana. Ratifikacijske listine se polozijo pri generalnem sekretarju Zdruzenih narodov.

48. člen
Ta Konvencija bo ostala odprta za pristop vsaki drzavi. Pristopne listine se polozijo pri generalnem sekretarju Zdruzenih narodov.

49. člen
1. Ta Konvencija zacne veljati trideseti dan po dnevu, ko je pri generalnem sekretarju Zdruzenih narodov polozena dvajseta ratifikacijska ali pristopna listina.

2. Za vsako drzavo, ki to Konvencijo ratificira ali k njej pristopi po polozitvi dvajsete ratifikacijske ali pristopne listine, Konvencija zacne veljati trideseti dan po tem, ko taka drzava polozi ratifikacijske ali pristopne listine.

50. člen
1. Vsaka drzava pogodbenica lahko predlaga amandma in ga predlozi generalnemu sekretarju Zdruzenih narodov. Generalni sekretar nato predlozeni amandma poslje vsem drzavam pogodbenicam skupaj z zahtevo, naj izjavijo, ali zelijo sklicanje konference drzav pogodbenic, ki bi razpravljala in glasovala o predlogih. Ce se v stirih mesecih od dneva obvestila najmanj tretjina drzav pogodbenic izrece za konferenco, jo generalni sekretar sklice pod okriljem Zdruzenih narodov. Vsak amandma, ki ga sprejme vecina drzav pogodbenic, ki so bile na konferenci navzoce in so glasovale, je treba predloziti v odobritev Generalni skupscini Zdruzenih narodov.

2. Amandma, sprejet v skladu s 1. tocko tega člena, zacne veljati, ko ga odobri Generalna skupscina Zdruzenih narodov in ko ga drzave pogodbenice sprejmejo z dvotretjinsko vecino.

3. Ko amandma zacne veljati, je obvezen za tiste drzave pogodbenice, ki so ga sprejele, ostale drzave pogodbenice pa ostanejo zavezane z dolocbami te Konvencije in s katerimkoli pred tem sprejetim amandmajem.

51. člen
1. Generalni sekretar Zdruzenih narodov sprejema in vsem drzavam posilja besedila pridrzkov, ki jih drzave navedejo ob ratifikaciji ali pristopu.

2. Pridrzki, ki niso v skladu s cilji in nameni te Konvencije, niso dopustni.

3. Pridrzek je moc kadarkoli umakniti z ustreznim obvestilom generalnemu sekretarju Zdruzenih narodov, ki nato obvesti vse drzave. Tako obvestilo zacne veljati eno leto po dnevu, ko je generalni sekretar prejel obvestilo.

52. člen
Drzava pogodbenica lahko to Konvencijo odpove s pisno notifikacijo, naslovljena na generalnega sekretarja Zdruzenih narodov. Odpoved zacne veljati eno leto po dnevu; ko je generalni sekretar prejel notifikacijo.

53. člen
Generalni sekretar Zdruzenih narodov je izbran, da hrani to Konvencijo.

54. člen
Izvirnik te Konvencije, katere arabsko, kitajsko, anglesko, francosko, rusko in spansko besedilo so enako avtenticna, je shranjen pri generalnem sekretarju Zdruzenih narodov.

Da bi to potrdili, so spodaj podpisani, za to po predpisih pooblasceni, podpisali to Konvencijo.

Vir: Človekove pravice. Zbirka mednarodnih dokumentov I. del. Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo. Ljubljana, 1995